Tim Podlogar

Sprašujem se, zakaj v resnici je nastal Facebook. Med olimpijskimi igrami na Kitajskem, sem od Vaskota dobil v poštni nabiralnik sporočilo, da se včlanim na Facebook. Glede na to, da mi je bil ta spletni portal do takrat popolnoma neznan sem se vanj tudi včlanil. Vse je zelo preprosto. Kmalu sem imel 10 prijateljev, zdaj imam čez 100. Na portalu ljudje objavljajo fotografije, mišljenja, podatke … Kot velik pristaš Venus Projecta sem se vprašal kakšen je sploh namen Facebooka. Če bi bil namen, da bi spoprijateljil ljudi, bi bila aplikacija plačljiva in tako manj obiskana. Omenil sem, da ljudje objavljajo fotografije in podatke. Mar so ti podatki lahko komu koristni? Po vsej verjetnosti bi nekomu bili, a vprašanje kako in koliko koristnega bi od njih odnesel. CIA ne bo plačevala toliko ljudi, da bi gledali, kaj počnem jaz in kaj počneš ti. Morda bo to počela, ko postane kdo sumljiv, a takrat itak človek postane pazljiv pri svojem pisanju v medijih. Morda pa je namen Facebooka pravzaprav ustvarjanje prijateljstev. Moram povedati, da imam le prek Facebooka stik z nekaterimi jadralci moje, kot tudi višje starosti. Z njimi lahko komuniciram (če se jim da). Slednjega brez Facebooka žal ne bi bilo mogoče. Je pa zanimivo, da so se na portalu pojavile tudi aplikacije in igrice, ki ne ustvarjajo prijateljstev. Predvsem kradejo čas. Vsak dan, ko se prijavim na Facebook se mi v desnem kotu pojavi mnogo novih obvestil s povabili na to in ono aplikacijo. Sprva sem se na kakšno še prijavil, ko pa sem ugotovil, da je to zguba časa, pa sem se jim odpovedal. Sicer pa je v zadnjem času nastalo tudi mnogo kvizov, v katerih se nič ne naučiš, kviz pa ne zahteva niti tvoje intiligentnosti. Zahteva le čas. Nekoč so rekli, da je čas denar. Morda je res. Predstavljajte si, da bi človek dnevno 10 minut namenil učenju. Predstavljajte si, da bi ljudje zaradi tega prej iznašli način kako priti na Mars. Predstavljajte si, da bi lahko ljudje morda pomislili, da živimo v Monetarnem sistemu, ki nas pelje v propad. Ljudje so v zadnjih letih preveč časa namenjali internetu in mnogim ne-vladnim spletnim stranem. Tako Monetarni mogotci niso mogli preveč dobro nadzirati kokoši (ljudi) in se je izvedelo mnogo preveč resnic. Pa so strokovnjaki ugotovili, da bi bila rešitev tega problema spletna stran, ki bi zaposlila ljudi in jih odvrnila od drugih spletnih strani. Če vzamete mojo teorijo so tako nastali Facebook, Youtube, … Danes mladi ure in ure namenijo tem spletnim aplikacijam, ki jih nič ne naučijo, nasprotno, poneumljajo jih. Če se ljudje želijo družiti obstaja osebni stik po telefonu ali pa morda celo srečanje. Če je slednje nemogoče lahko uporabimo tudi Skype, na katerem lahko poiščemo prijatelje. A glej ga zlomka, na Skypu je malo ljudi. Zakaj? Ker družba (Monetarni mogotci) pravijo, da ni dober, da je zastarel … Če že morate uporabljati kaj podobnega Skypu uporabljajte MSN, pravijo. MSN je Microsoftov program, ki je na videz podoben Skypu, le da je obupno počasen, opremljen z igricami in drugimi časo-kradnimi rečmi. Konec koncev bom kmalu ugotovil, da za mojim hrbtom ravno v tem trenutku stoji Monetarni mogotec.
Prosim, poslušajte nasvete vodstva Venus Project-a!!!

Mislim, da vsi poznate slavne knjige Harrya Potterja. J. K. Rowling je napisala kar 7 nadaljevanj. Mislim, da bistvo zgodbe dobro poznate. Rowlingova se v knjigah spusti v svet čarovnikov in čarovnic, ki v večini živijo bunkeljnom nevidnim delom sveta. Zgodba sama pa se vrti okoli glavnega junaka Harrya Potterja in njegovih prijateljev, ki se skupaj borijo proti groznemu, ubijalskemu čarovniku Lordu Voldemortu, ki se mu gre le za oblast nad svetom. V sedmih knjigah, ki bi jih lahko speli v eno, več kot 2000 strani dolgo knjigo, se zgodi mnogo preobratov, za katere sem ob prvem branju malce podvomil v smiselnost in razumljivost. Danes, ko sem končal z en mesec dolgemu branju vseh sedmih knjig v Angleščini, pa lahko mirno govorim o dejstvih, saj zgodbo dobro poznam. Ugotavljal sem smiselnost in razumljivost ter povezljivost zgodbe ter podobnost med Hitlerjem in Voldemortom. Ne dolgo nazaj sem se obregnil ob Dana Browna, za katerega še vedno menim, da ni kvaliteten pisec. Ko pa bereš Rowlingove knjige, eno za drugo, pa ugotoviš, da je Rowlingova imela od začetka zelo dobro predstavo o tem, kaj se bo zgodilo na koncu. Edina stvar, ki jo lahko Rowlingovi zamerim je ta, da ni vnaprej predstavila pravil iger. Tako si vsako poglavje izvedel kaj novega, kar je mogoče narediti s čarobno palico. Otroci se v večini najbrž v to ne spuščajo, jaz, kot 15 letni dijak, pa sem se v ponovno branje spustil ravno zaradi tega. Na koncu se vseeno vse spozna za logičnost. V realnem svetu še vedno obstajo vprašanja, na katere si človek brez pomoči vere ne zna odgovoriti. Ponavadi oziroma zmeraj smo tako ljudje izgovore iskali v bogovih. Pisateljica pa se tokrat odloči, da nerazumljivost pripiše čarovnikom. Krutost sveta je jasna skoraj vsem ljudem, saj je kot vemo revnost in brezposelnost med ljudmi procentualno zelo visoka. Tako je napisala zgodbo o boju za enakopravnost, o boju za življenje in za boljše dobro. Lord Voldemort, katerega kri ni čista čarovniška (oče je bil bunkelj) želi vzpostaviti red in življenje, v katerem bodo vladali čarovniki s čisto krvjo. Drugi ljudje, “moodbod” ljudje, kot jih imenuje Rowlingova, pa so obsojeni na trpljenje oziroma smrt. Se vam zdi zgodba znana? No, mislil sem na gospoda Hitlerja, ki sam ni bil čiste arijske krvi, pa je želel vzpostaviti neenakopravnost med normalnimi in manj vrednimi ljdumi. Mnogo ljudi je umrlo v taboriščih, na bojiščih in še kod. Podobnost med zgodovino in zgodbo je zelo smiselna. Kljub mnogim poizkusom je bil Hitler nesmrten, na koncu ga je usmrtil strel lastne pištole. No, slednji dogodek je bil posledica padca njegovih planov v vodo. Lord Voldemort je na koncu umrl tudi po svoji krvdi, saj se je njegova kletev odbila in zadela samega do takrat neranljivega temnega vladarja. Na koncu, ko opazim podobnost zgodb in ko ugotovim, da po vsej verjetnosti vse skupaj ni bilo le naključje, se vprašam, zakaj je do tega prišlo. No, če pogledamo življenje Rowlingove, ki je dolga leta trpela v revščini, ugotovimo, da lahko vse skupaj izvira od tod. Otroci so prihodnost, povejmo jim, da je svet krut, a na lep način, da se ne bodo ustrašli življenja. Mislim, da je Rowlingova zadela v polno. Otrokom je povedala, da je svet lahko in je zagovo krut. Morda nekdo zabrede v vode, v katerih kmalu postane uspešen, a na nepravilen način. Če se borimo za resnico in pravico bomo uspeli. To je dokazala s končno zmago Potterja. Tudi Hitlerjev 3. Reich je padel. Tako bo na koncu kljub trpljenju navadnih smrtnikov, prišla resnica in pravica na plan. V situaciji, ki nam je dana moramo zaživeti in se boriti za boljši jutri. Smisel življenja je živeti boljše kot včeraj. No, mislim, da sem tokrat zadel. Vsi ljudje težimo k temu, da bi živeli srečno in lepo. Dober primer je dotična pisateljica, katera je do nedavnega živela v revščini, danes pa je uvrščena zelo visoko na Forbesovi lestvici najbogatejših zemljanov.

Kljub temu, da se nerad oziram v preteklost, bom sedaj to storil. Včeraj se je končala zadnja kriterijska regata, ocene v šoli pa so že zaključene. Mislim, da sem vsesplošno dosegel cilje. Šolsko leto in jadralno sezono nisem začel najbolje. V šoli so bile ocene 3 in 4 preveč popularne. Jesensko državno prvenstvo pa sem zaradi slabe tehnike jadranja žal zavozil. Nadaljevanje je bilo boljše. Zaprosil sem za občinsko štipendijo in jo zaradi dveh drugih mest na regati v Trstu in Piranu tudi dobil. Po novem letu Moj trend ocen se je malce zvišal, jadranje se je zaradi treningov izboljšalo. Kmalu po zimskih počitnicah je bila na vrsti prva kriterijska regata sezone. Dobesedno je pihala bonaca. Zaradi navadno slabe vožnje po slabem vetru sem na regato odšel sproščen, kar je pripeljalo do tega, da sem osvojil odlično drugo mesto. Pokazal sem, kam sodim. Ta regata je v moji glavi naredila preobrat in mi dala vedeti, da sem dober. Tako sem dosegel še drugo mesto v Portorožu in tretje v Kopru. Zatem pa sem na slovenskih regatah, kjer ni bilo vetra (tako je bilo na vseh), naredil rezultatski polom. Na Spring cup sem odšel z mislijo, da sem dober, da lahko zmagam. Močno sem se uštel. Nikakor nisem mogel priti med najboljše. Krivil sem veter, ki mi v resnici ni bil pisan na kožo. Tako sem zaprosil takratnega trenerja Vasilija Žbogarja, da mi pove, kako jadrati po takem vetru. Ugotovil sem, da sem imel tehniko popolnoma polomljeno. Začeti sem moral znova. Tako sem po slabem vetru naredil slab rezultat tudi na naslednji regati v Kopru. Medtem, ne vem točno kdaj, sem se udeležil mednarodne regate v Italiji, kjer se je zbralo več kot 100 laseristov iz celega sveta. Zapihalo je. Končno. Po prvem dnevu sem prišel na 13. mesto, naslednji dan sem se povzpel kar na 7. mesto. Res super rezultat. Tretji dan je pihalo preveč in nismo odšli na vodo. Četrti dan pa je bil veter vse prej kot močan, val pa je ostal, zato sem tisti dan naredil zelo slabe rezultate, kar me je stalo 7. mesta. Nazadoval sem na končno 18. mesto. Konec koncev to ni bilo slabo. Po vseh teh polomih sem treniral še bolj zagreto, kot prej. Hotel sem se naučiti tehnike, za katero sem zvedel pri Vasiliju. Tako sem treniral in treniral. Vmes sem v Piranu na regati tekmoval na Radialu, na katerem nikoli ne tekmujem. Dosegel sem odlično 3. mesto. Spet sem treniral, treniral. Bližala se je regata v Izoli. V šoli sem dosegal zastavljene cilje, zato nisem imel razloga za slabo voljo. Na regato sem odšel sproščen. Po prvem dnevu, ko je končno na eni regati zapihal veter, sem zasedal 3. mesto. Dober rezultat. Naslednji dan vetra ni bilo toliko, pa še obračal je. Naredil sem en BFD (bil sem čez linijo) in eno 4. mesto (vmes sem dolgo časa vodil). Po drugem dnevu sem napredoval za eno mesto in pristal na skupnem drugem. Zadnji dan je sprva kazalo, da bo pihalo, a smo se ušteli. Kmalu je padel veter in izpeljali smo le eno regato. Po dobrem štartu sem kljub temu, da sem vmes že vodil končal na drugem mestu. Tako sem regato zaključil kot drugi. V šoli sem dosegel cilje, mislim, da sem lahko vesel. Tako sem si včeraj pred spanjem rekel: Pozabi na stare zmage, pojdi po nove. Poizkusil bom to uresničiti!!

Če bi me pred mesecem dni vprašali, kdo je moj najljubši pisatelj, bi odgovoril: Dan Brown. Danes me lahko vprašate obratno vprašanje: Kdo je najslabši pisatelj, in dobili boste enak odgovor, Dan Brown. Njegovo največjo uspešnico Da Vincijeva šifra sem prebral kmalu po izidu. Takrat se je knjiga takoj nastanila na vrh lestvice mojih najbolj priljubljenih knjig. Leonarda da Vincija obožujem, tako mi je bila všeč tudi brownova knjiga. Dejstvo je, da je za to knjigo porabil mnogo časa. Zgodba sicer ni resnična, prostor je resničen in v njem za razliko od slovenskih pisateljev ne izgubi orientacije. Resničnih je tudi veliko zgodovinskih dejstev. Če ne bi bilo Zeitgeista bi rekel, da je resnica o Jezusu Kristusu pravilna. Zanimiva zgodba, moram priznat. Na začetku šolskega leta sem knjigo prebral še enkrat, saj sem jo predstavil v šoli kot najboljšo knjigo. Bral sem jo natančno, saj sem moral vsebino natančno predstaviti. Pred tednom dni pa sem v roke vzel še eno brownovo uspešnico, Angele in Demone. Ko sem začel brati, mi je bilo jasno, da je to še ena Da Vincijeva šifra. Začetek je bil identičen. Zgodba se je sicer nadaljevala precej podobno, a dejstva in osebe razen Langdona so bile druge. Sem mu že odpustil. Pa sem bral dalje. Med knjigo sem vzljubil komornika. Prikazan je bil zelo pozitivno. Nekako je bil edini, ki ni izgubil upanja in je navidez ravnal pravilno. Na koncu pa sem spoznal, da je ta oseba največji prevarant v knjigi. Mimogrede, na koncu je umrl. Enaka zgodba je bila v šifri, kjer si kmalu vzljubil Sir-a Leigh-a Teabinga, ki je deloval, kot človek, ki veliko ve. No, saj to je bilo tudi res, a boril se je ravno na nasprotni strani, kot glavna akterja. Na koncu pa je bil spoznan za krivega. Šel je v zapor (še sreča, da ni umrl). Tu mi Brown ni bil več tako všeč, saj sem videl, da se iz knjige v knjigo ponavljajo različne podobnosti. V zadnji prebrani knjigi Digitalna trdnjava pa sem izgubil voljo do branja. Kot, da bi bral hollywodsko knjigo. Nemogoče stvari, preveč pretiravanja. Med knjigo zopet vzljubiš neko osebo, ki je na koncu spoznana za krivca. Kaže na to, da ima Brown v svojem računalniku napisano predlogo, v katero le vztavlja nove podatke in svoje nove izmišljotine. Prav smešno in neumno se mi zdi, da tako neumne knjige prebere toliko ljudi. A priznati si je potrebno, da imajo slabe stvari največ ogledov. Spomnimo se pariški salon in “obcestni salon impresionističnih slik”. Mislim, da bi Brown lahko kaj novega napisal in ne uporabljal vedno iste “fore” iz svoje predloge. Žal njegovih knjig ne priporočam in jih tudi odsvetujem!!

Dan za dnem razmišljam negativno. Kritiziram, kar mi pade na pamet. Povedati kaj pozitivnega pa mi je težko, moram priznat. Še sanja se mi ne, o čem bom pisal v nadaljevanju. Ob branju uvoda, se vam je že zagrenilo nadaljno branje. Meni se bi tudi. Življenje je lahko tudi lepo. V prejšnjem postu sem govoril o kruti resnici. Napisal sem tudi, da se je potrebno z njo sprijazniti. Recimo, da to naredimo. Torej, zaživeti moramo življenje, kakršno pač le-to je. Ste kdaj na poti v službo gledali zelena drevesa in travo, ki se ne pritožuje nad življenjem. Takšna malenkost ti lahko polepša dan. V zadnjih dnevih, ko zunaj vse zeleni, vsako jutro uživam, ko hodim od doma proti železniški postaji. Gledam raznobarvne cvetove, zelene liste. V tem času je moje mišljenje polno novih idej. Lepo bi bilo, da bi v šoli bilo tudi takšno okolje. Zagotavljam vam, da bi bili rezultati šolanja boljši. No, pa saj slednje sploh ni želja ministrstva. Ko se povzpnem na vlak najprej obžalujem, da ne morem sedeti. Sprehodim se do vrat, se naslonim na steno in gledam skozi okno proti gozdovom, poljem in zajčkom ter lisičkam. Prav lepo je gledati kako vztrajne so rastline, ki vsako leto znova in znova zrastejo in ozelenijo. Če bi človek šel vsak dan na sprehod v gozd in se med sprehodom sprostil, bi bilo manj nesreč, alkoholizma. Problemov bi bilo mnogo manj, saj bi ljudje sami rešili svoje težave. Škoda, da nimam nobene fotografije. Konec koncev lahko svojo dušo sprostite tudi ob gledanju fotografij narave (npr. slo-foto.net).