Sprijazniti se je potrebno s kruto resnico
Bolj kot razmišljam, kako krut je svet, bolj mi je jasno, da se svet NE BO spremenil. Očitno se bom moral z dejstvom, da NISMO vsi enaki pred zakoni pač sprijazniti. Korupcija bo del vsakdana. Revni so na cesti, bogati v palačah. Normalno, kajne? Ne, to ni normalno. Nekoč pred davnimi časi, ko je bilo ljudi manj, je bil svet lepši. Ne mi zamerit, povedal bom, kaj mi je padlo na pamet. Razmišljal sem, da bi bil svet lepši, če bi bilo manj ljudi. Kako to doseči? Ne, ne želim ubijati. Razmišljal sem o Hitlerju, ki je ubijal ljudi kar tja v en dan. Ubil je mnogo ljudi. Svet je zapadel v gospodarsko krizo … A ljudi je bilo manj, bilo je več manevrirnega prostora, več prostora za gibanje. Predstavljajte si, da imaste 10 kvadratnih metrov zemlje in 100 ljudi in ti si eden izmed njih. Potem si pa predstavljaj na enaki površini 10 ljudi. Olajšanje, kajne? No, tudi vode bi imeli več in hrane … Prosim ne me narobe razumeti, ne želim biti Hitler, saj ne bi ubijal. Jaz le sanjam o svetu z mnogo manj prebivalci. Sanjam, sanjam, sanjam in do smrti bom sanjal in spet sanjal o lepšem in pravičnejšem svetu. Hodim v šolo in se učim neumnosti. Hodil bom v šolo in se učil neumnosti. Vsak dan bom po končani šoli hodil v službo. Tako bo vse do smrti. Živel bom, kot živim zdaj. Smo v svetu, ko je naše življenje uničeno. Živimo za papirnate lističe z imenom denar, živimo, da umremo. Le eni ljudje so mi všeč in ti vedo, kaj je smisel življenja. Početi, kar ti je volja. Brezdomci delajo, kar jim paše. Dan za dnem, noč za nočjo. Resda nimajo toliko dobrin kot mi, so pa lahko sproščeni in brez skrbi ter zaživijo življenje, tako kot ga mi ne moremo. Ravnokar gledam čez okno zelene liste, ki so ravnokar postali zeleni. Rodili so se. Čez 4 mesece jih ne bo več, ne bo jih. Tako bo tudi z mano. Najlepša leta se začnejo na 1 tretjini življenja, ko hodimo v šolo in nimamo skrbi z denarjem. Drugo tretjino življenja se moramo boriti za preživetje. Na koncu pa počasi umremo. Tako, kot listi, ki jih gledam čez okno. Lepše bi bilo, da bi živel v dobi, ko še ni bilo denarja. Lovil bi hrano, si jo spekel na ognju in čez dan hodil po naravi in počel, kar bi mi pasalo. Danes želimo ljudje intenzivno preživeti prosti čas, a pozabljamo na sprostitev. Ste že kdaj ležali 3 ure in več v postelji in razmišljali? Najbrž ne, saj ni bilo časa. Boriti se moramo za življenje. Če bi Bog res obstajal, bi naše življenje bilo lažje in bolj udobno. Imam računalnik, profesionalni fotoaparat, barko. Imel bi jahto, MacPro-ja, … Imel bi. Vse te dobrine bi imel. Ljudje se hočemo pred prijatelji pokazati. Jaz imam to, jaz imam ono. Nihče pa ne reče: Nimam računalnika, fotoaparata, IMAM PA ŽIVLJENJE!!! S tem sem zaključil ta moj spis, ki sem ga nameraval začeti malce drugače, a na koncu …
on April 15th, 2009 at 10:08 pm
Suicidologi menijo, da je tisto, kar navaja k pojavu samomora, v bistvu protislovna zmes težnje po smrti in nebogljenega klica na pomoč, tako imenovanega apela, naslovljenega na okolje prizadetega. Ta zakonitost se najočitnejše pokaže pri samomorilskem poskusu (imenovan tudi tentamen suicidii ali parasuicid), ko se samomorilno dejanje zaradi različnih okoliščin ali prevladovanja apela v motivaciji dejanja ne konča s smrtjo.
Slovenija je s samomori močno obremenjena. Po znanih podatkih za Kranjsko je bil 1863 koeficient samomora 3 (število smrti zaradi samomora na 100.000 prebivalcev v enem letu); 1890 je bil ta količnik 6,8. Ko se je v tridesetih letih 20. stoletja uveljavil red v jugoslovanski statistiki, je Slovenija izkazovala že količnik 19,4; poslej je ta številka rasla in se (razen 1990, ko je bila 27,7) od 1976 ni več spustila pod 30. Slovenija je bila 1993 med 47 državami, ki jih je zajela svetovna zdravstvena statistika, s količnikom samomora 30,9 na 6. mestu.
Od leta 1970 Psihiatrična klinika Ljubljana, v sodelovanju z več statističnimi službami, spremlja in objavlja podatke o pogostosti in demografski ter osnovni medicinski in sociološki sestavi populacije, ki v Sloveniji umira zaradi samomora. S posredovanjem Ministrstva za zdravje spodbuja zdravstvene ustanove, da prijavljajo kliniki primere samomorilskih poskusov. Tako kot povsod po svetu, so tudi v Sloveniji številčni podatki o teh sicer nezanesljivi, vendar pa njihova masa zadostuje za statistično ugotavljanje tako imenovanih uspelih in neuspelih samomorilnih dejanji.
V 25 letih je bilo v Sloveniji opravljenih več raziskav, ki naj bi prispevale k pojasnjevanju pogostosti in dinamike samomorilnosti v Sloveniji, kar je v bistvu tudi ena od oblik slovenske dediščine. Psihiatrična služba si prizadeva zmanjšati samomorilno tveganje med najbolj ogroženima skupinama prebivalstva, to so DUŠEVNO BOLNI, alkoholiki.
Morda se najdeš tudi v tem besedilu.
on April 16th, 2009 at 6:23 am
Ne, se ne najdem. SANJE SO DOVOLJENE, JUTRI JE NOV DAN. Slednjo poved je po mojem znanju izrekel Milan Kučan. Tako sem tudi jaz malo sanjal o lepšem svetu, naslednji dan, torej danes pa grem spet normalno v šolo.
Tisto, kar sem si v življenju postavil kot cilj, mi je do sedaj ponavadi uspelo. Šolam se na šoli, v katero sem želel hoditi že kot majhen.
Tudi z jadranjem se lahko pohvalim.
Ne vem, če se splača umreti v svetu, kjer živi več milijard ljudi. Razen mojih staršev se najbrž ne bi sekiral nihče. Si ali pa te ni, življenje teče dalje. Če lahko živijo drugi, zakaj ne bi živel ti. Sicer pa, življenje mi je bilo dano in to je samo eno. Zakaj ne bi zaživel in poskusil v tem svetu kar najbolje uspeti in zaživeti življenje kar se da normalno. Umakniti se s tega sveta je največji poraz, ki si ga lahko zamislim.
Če pomislim na jadranje, kjer vsakič piha drugačen veter. Vedno se je potrebno znajti in prilagoditi vetrovnemu sistemu. Tako sem tudi jaz prilagojen na ure in ure učenja in malo razmišljanja.
No, spet filozofiram. Razmišljal sem, da bi šel na strojno fakulteto. Mar ne bi bilo slabo, da bi šel za filozofa?