Tim Podlogar

Dan za dnem razmišljam negativno. Kritiziram, kar mi pade na pamet. Povedati kaj pozitivnega pa mi je težko, moram priznat. Še sanja se mi ne, o čem bom pisal v nadaljevanju. Ob branju uvoda, se vam je že zagrenilo nadaljno branje. Meni se bi tudi. Življenje je lahko tudi lepo. V prejšnjem postu sem govoril o kruti resnici. Napisal sem tudi, da se je potrebno z njo sprijazniti. Recimo, da to naredimo. Torej, zaživeti moramo življenje, kakršno pač le-to je. Ste kdaj na poti v službo gledali zelena drevesa in travo, ki se ne pritožuje nad življenjem. Takšna malenkost ti lahko polepša dan. V zadnjih dnevih, ko zunaj vse zeleni, vsako jutro uživam, ko hodim od doma proti železniški postaji. Gledam raznobarvne cvetove, zelene liste. V tem času je moje mišljenje polno novih idej. Lepo bi bilo, da bi v šoli bilo tudi takšno okolje. Zagotavljam vam, da bi bili rezultati šolanja boljši. No, pa saj slednje sploh ni želja ministrstva. Ko se povzpnem na vlak najprej obžalujem, da ne morem sedeti. Sprehodim se do vrat, se naslonim na steno in gledam skozi okno proti gozdovom, poljem in zajčkom ter lisičkam. Prav lepo je gledati kako vztrajne so rastline, ki vsako leto znova in znova zrastejo in ozelenijo. Če bi človek šel vsak dan na sprehod v gozd in se med sprehodom sprostil, bi bilo manj nesreč, alkoholizma. Problemov bi bilo mnogo manj, saj bi ljudje sami rešili svoje težave. Škoda, da nimam nobene fotografije. Konec koncev lahko svojo dušo sprostite tudi ob gledanju fotografij narave (npr. slo-foto.net).

Bolj kot razmišljam, kako krut je svet, bolj mi je jasno, da se svet NE BO spremenil. Očitno se bom moral z dejstvom, da NISMO vsi enaki pred zakoni pač sprijazniti. Korupcija bo del vsakdana. Revni so na cesti, bogati v palačah. Normalno, kajne? Ne, to ni normalno. Nekoč pred davnimi časi, ko je bilo ljudi manj, je bil svet lepši. Ne mi zamerit, povedal bom, kaj mi je padlo na pamet. Razmišljal sem, da bi bil svet lepši, če bi bilo manj ljudi. Kako to doseči? Ne, ne želim ubijati. Razmišljal sem o Hitlerju, ki je ubijal ljudi kar tja v en dan. Ubil je mnogo ljudi. Svet je zapadel v gospodarsko krizo … A ljudi je bilo manj, bilo je več manevrirnega prostora, več prostora za gibanje. Predstavljajte si, da imaste 10 kvadratnih metrov zemlje in 100 ljudi in ti si eden izmed njih. Potem si pa predstavljaj na enaki površini 10 ljudi. Olajšanje, kajne? No, tudi vode bi imeli več in hrane … Prosim ne me narobe razumeti, ne želim biti Hitler, saj ne bi ubijal. Jaz le sanjam o svetu z mnogo manj prebivalci. Sanjam, sanjam, sanjam in do smrti bom sanjal in spet sanjal o lepšem in pravičnejšem svetu. Hodim v šolo in se učim neumnosti. Hodil bom v šolo in se učil neumnosti. Vsak dan bom po končani šoli hodil v službo. Tako bo vse do smrti. Živel bom, kot živim zdaj. Smo v svetu, ko je naše življenje uničeno. Živimo za papirnate lističe z imenom denar, živimo, da umremo. Le eni ljudje so mi všeč in ti vedo, kaj je smisel življenja. Početi, kar ti je volja. Brezdomci delajo, kar jim paše. Dan za dnem, noč za nočjo. Resda nimajo toliko dobrin kot mi, so pa lahko sproščeni in brez skrbi ter zaživijo življenje, tako kot ga mi ne moremo. Ravnokar gledam čez okno zelene liste, ki so ravnokar postali zeleni. Rodili so se. Čez 4 mesece jih ne bo več, ne bo jih. Tako bo tudi z mano. Najlepša leta se začnejo na 1 tretjini življenja, ko hodimo v šolo in nimamo skrbi z denarjem. Drugo tretjino življenja se moramo boriti za preživetje. Na koncu pa počasi umremo. Tako, kot listi, ki jih gledam čez okno. Lepše bi bilo, da bi živel v dobi, ko še ni bilo denarja. Lovil bi hrano, si jo spekel na ognju in čez dan hodil po naravi in počel, kar bi mi pasalo. Danes želimo ljudje intenzivno preživeti prosti čas, a pozabljamo na sprostitev. Ste že kdaj ležali 3 ure in več v postelji in razmišljali? Najbrž ne, saj ni bilo časa. Boriti se moramo za življenje. Če bi Bog res obstajal, bi naše življenje bilo lažje in bolj udobno. Imam računalnik, profesionalni fotoaparat, barko. Imel bi jahto, MacPro-ja, … Imel bi. Vse te dobrine bi imel. Ljudje se hočemo pred prijatelji pokazati. Jaz imam to, jaz imam ono. Nihče pa ne reče: Nimam računalnika, fotoaparata, IMAM PA ŽIVLJENJE!!! S tem sem zaključil ta moj spis, ki sem ga nameraval začeti malce drugače, a na koncu …

Delamo mu reklamo. Kaj delamo? Delamo mu reklamo. Kako? Tako. …
No. Damjana Murka sovraži veliko ljudi (tudi jaz). Včeraj sem ga gledal pri Piramidi. Njegov grozen nasmešek in njegov glas. Ajoj, kam sem prišel. Sašo Hribar je celo vrsto ljudi poimenoval Murkoti. Rekel je tudi, da se s takimi ljudmi lahko pogovarja šele po 5ih pivih. Če prav razumem je hotel povedati, da se težko pogovarja z ljudmi s tako nizkim IQ-jem. Na Facebooku dnevno nastane nova skupina, ki zbira člane, saj bo Damjan Murko šel na …, če skupina dobi …. članov. Damjana Murka ljudje sovražijo. Tako je videti. On pa je to zelo dobro izkoristil, saj je to zanj le reklama. Prav tako so v času Fredija Mulerja vsi govorili o njem, njegove pesmi pa so se vrtele na vseh radijskih postajah. Služil je. Murko tudi služi. Čeprav ga večina ne mara, so še vedno takšni, ki ga povabijo na veselico (najbrž zaradi njegovega večnega nasmeška). Za svojo promocijo je zrežiral tudi film, v katerem se je stepel (zakaj pa bi se stepel, če ne zaradi slave). Tudi jaz delam reklamo s tem prispevkom, saj omenjam Damjana Murka. Če želimo preprečiti, da bi ostal popularen, da bi uspel itd., ga moramo ignorirati, o njem ne pisati, se ne zanimati zanj. Tako bo izginil. Prav tako, kot že omenjeni Fredi. Žal. Tokrat sem ga omenil, tega Murkota. Sedaj pa bom izrabil pravico do poziva, ter vse vas pozval, da ignorirate vse, kar je povezano z Murkom. Sicer ga bomo videli v vsaki TV reklami, kmalu ga bomo kupovali na škatlah od kosmičev, kmalu pa bo Apple začel izdelovati novo serijo računalnikov: Murko. Murko bo serija računalnikov, ki bo zamenjala Wozniakove najbolj priljubljena jabolka Macintosh.

Ha, ha. Le kaj bolj neumnega bi še lahko napisal?