Tim Podlogar

Tisti, ki me res dobro poznate, boste ali pa ste že takoj ugotovili, o čem bom pisal v tem članku. Za tiste, ki me malo manj poznate, naj vam za namig povem, da sem pristaš filma Zeitgeist. Upam, da imaste sedaj dovolj namigov, da že pred začetkom branja celote, ugotovite o čem bo tekla beseda.
Šole, kot take so ustvarjene, da bi v mladim, v letih, ko jim gre največ stvari v glavo, preprečile razmišljanje o krutem svetu. V šole hodimo pod pretvezo, da se učimo za splošno izobrazbo. Pa kaj še. Pa kaj si mislite, da bom v življenju bolje živel, če bom vedel, da so ekvatorialne prsti ferasoli (ali nekako tako) ter da je 2. Newtnov zakon odvisen od mase telesa in pospeška. Upam, da ne. Jaz sem človek, ki mi jeziki ne gredo od rok. Priznam pa, da je jezik edina dobra stvar, ki se je učimo v šoli. Da bom znal govoriti tuj jezik, mi bo v življenju gotovo prišlo prav (mi že pride prav, na mednarodnih regatah). Ne vem pa, kaj bom počel s kambizjoli in kostanjozjoli, ATP-ji, Stockovim poimenovanjem. Bistvo šole je, da mladim zapolni prosti čas in jim s tem prepreči razmišljati o svetu in o smislu življenja. Zadnjič, ko sem se vozil v vlaku in sem prijatelju govoril o tem, o čemer sedaj vi berete, je kontrolor pregledoval karte. Elektronske karte, ki jo prijatelj testira, ni zaznala tista naprava, s katero kontroler pregleduje karte. Hudič, sem rekel in se malce poglobil sam vase. Rekel sem: “Če inžinirji, ki so pripravili projekt za izdelavo te napravce, ki trenutno ne deluje, ne bi hodili na pouk geografije in kemije, potem bi danes ta naprava zagotovo delovala. Inžinirji bi tako imeli mnogo več časa, da bi naredili tisto, kar so sicer naredili, a zelo nekvalitetno. Takšnih stvari je še mnogo. Če bi mene vprašali, se bi morali otroci po končani osnovni šoli odločiti, kaj bodo počeli v življenju in se za to tudi izobrazili. No, ja. Naslov pa še ni bil do konca razložen. Si predstavljate, da a-jevca iz Bežigrajske prestavite na domžalsko gimnazijo? Veste kaj bi se zgodilo? Ne veste. Ta človek bi imel preveč časa in bi imel čas, za razmišljanje o korupciji in drugih stvareh. Zato so nastale elitne šole, v katere hodijo otroci, ki naj bi bili bolj pametni. Tudi naučili naj bi se več. No, pa saj se. Ampak cilj je drugje. Cilj je, da pametnjakoviče usmerimo v šole, v katerih ne bodo imeli časa in bodo razmišljali le o šoli in učenju. Konec, ne da se mi več pisat, pa čeprav bi lahko bil ta esej dolg več kot 100 strani.