Tim Podlogar

Tisti, ki me res dobro poznate, boste ali pa ste že takoj ugotovili, o čem bom pisal v tem članku. Za tiste, ki me malo manj poznate, naj vam za namig povem, da sem pristaš filma Zeitgeist. Upam, da imaste sedaj dovolj namigov, da že pred začetkom branja celote, ugotovite o čem bo tekla beseda.
Šole, kot take so ustvarjene, da bi v mladim, v letih, ko jim gre največ stvari v glavo, preprečile razmišljanje o krutem svetu. V šole hodimo pod pretvezo, da se učimo za splošno izobrazbo. Pa kaj še. Pa kaj si mislite, da bom v življenju bolje živel, če bom vedel, da so ekvatorialne prsti ferasoli (ali nekako tako) ter da je 2. Newtnov zakon odvisen od mase telesa in pospeška. Upam, da ne. Jaz sem človek, ki mi jeziki ne gredo od rok. Priznam pa, da je jezik edina dobra stvar, ki se je učimo v šoli. Da bom znal govoriti tuj jezik, mi bo v življenju gotovo prišlo prav (mi že pride prav, na mednarodnih regatah). Ne vem pa, kaj bom počel s kambizjoli in kostanjozjoli, ATP-ji, Stockovim poimenovanjem. Bistvo šole je, da mladim zapolni prosti čas in jim s tem prepreči razmišljati o svetu in o smislu življenja. Zadnjič, ko sem se vozil v vlaku in sem prijatelju govoril o tem, o čemer sedaj vi berete, je kontrolor pregledoval karte. Elektronske karte, ki jo prijatelj testira, ni zaznala tista naprava, s katero kontroler pregleduje karte. Hudič, sem rekel in se malce poglobil sam vase. Rekel sem: “Če inžinirji, ki so pripravili projekt za izdelavo te napravce, ki trenutno ne deluje, ne bi hodili na pouk geografije in kemije, potem bi danes ta naprava zagotovo delovala. Inžinirji bi tako imeli mnogo več časa, da bi naredili tisto, kar so sicer naredili, a zelo nekvalitetno. Takšnih stvari je še mnogo. Če bi mene vprašali, se bi morali otroci po končani osnovni šoli odločiti, kaj bodo počeli v življenju in se za to tudi izobrazili. No, ja. Naslov pa še ni bil do konca razložen. Si predstavljate, da a-jevca iz Bežigrajske prestavite na domžalsko gimnazijo? Veste kaj bi se zgodilo? Ne veste. Ta človek bi imel preveč časa in bi imel čas, za razmišljanje o korupciji in drugih stvareh. Zato so nastale elitne šole, v katere hodijo otroci, ki naj bi bili bolj pametni. Tudi naučili naj bi se več. No, pa saj se. Ampak cilj je drugje. Cilj je, da pametnjakoviče usmerimo v šole, v katerih ne bodo imeli časa in bodo razmišljali le o šoli in učenju. Konec, ne da se mi več pisat, pa čeprav bi lahko bil ta esej dolg več kot 100 strani.

Ponavadi slišimo: Za dežjem vedno posije sonce. Ta rek naj bi si rekli, ko zapademo v grozno situacijo, iz katere ne znamo priti. Jaz pa sem danes rek obrnil na glavo, saj sem bil še včeraj dobre volje, danes pa sem uničen, utrujen in jezen. Minuli vikend, ki se je zame začel v petek zjutraj, sem imel prvo kriterijsko regato v tem letu. Že nekaj let se trudim, treniram in garam, da bi dosegel dober rezultat in zastavljene cilje. Na regati se je vse izšlo, kot bi se moralo in sem regato zaključil na zame odličnem drugem mestu (prvo med fanti) in se tako pokazal širši javnosti kot dober jadralec. A že včeraj popoldne sem postajal vse bolj živčen zaradi šole. Tako mi je podelitev predstavljala velik napor, saj se mi je po glavi že vrtela šola, ki se je pričela naslednjega dne, torej danes. Predvideval sem namreč, da bom pisal nemščino. Ponedeljek se je tako začel z mislijo na test nemščine ter z mislijo na popoldansko učenje, delanje domače naloge … Nemščine na koncu nisem pisal, zaradi česar sem bil zelo jezen oziroma slabe volje. Zakaj natančno, vam na blogu ne bom razkril. Tako sem iz lepega vikenda, ko je šlo vse po načrtih prišel v teden, ko se bodo moji načrti podirali, sanje razblinjale. Od tu torej obrnjen rek, ki se sedaj glasi: Za sijočim soncem, vedno pade dež. Tako še enkrat potrdim že nekajkrat premleto dejstvo, da je potrebno upoštevati latinski Carpe Diem. Torej potrebno je zaživeti dan, saj se jutri lahko vse obrne na glavo (tako si jaz razlagam Carpe Diem). No ja. Pa saj za dežjem vedno posije sonce, si rečem na koncu.